Zanimivi časi so dandanes. Tudi jaz in cela moja družina se je znašla v karanteni oz. izolaciji.
Zdaj razumem, kaj so mislili ljudje, ki so mi govorili o tem, kako zelo ti korona prekriža načrte. Vesela sem, da vsi v moji družini nismo kaj prida zboleli, zato pa je bilo še toliko težje ostati doma. Pa vseeno, v vsej tej vsakodnevni norišnici je kar prijalo, da se je čas malo ustavil in nas, lahko bi se reklo, ponovno združil in povezal.
Ko sem še aktivno plesala, kot profesionalna plesalka, sem se zbujala tam okrog devetih zjutraj. Današnje dni, je to drugače, saj me budilka (sin) zbudi že veliko bolj zgodaj in to tudi, ko ni treba nikamor. Ko moramo biti vsi doma v izolaciji in se lahko naspimo. Tako so se dnevi kot ponavadi začeli, ko je bila zunaj še trdna tema.
Zgodnji jutranji uri je sledil zgodnji zajtrk. Že iz svojih tekmovalnih časov je to moj najljubši obrok dneva. Obožujem dobre zajtrke, ob katerih si vzameš čas in časa je bilo sedaj na pretek.
Ne glede na vse obveznosti, je dejanska možnost, da si vzamem več časa za zajtrk, za čas z družino, za obroke, ki vzamejo več časa za pripravo, tako zelo dobrodošla. Ponavadi se to zgodi med vikendi, sedaj pa imamo kar naenkrat ta čas tudi med tednom. Zanimivo, kako kdaj potrebujemo kar nekaj časa, da dojamemo, da imamo na voljo nekaj več trenutkov zase.
Je pa tudi zanimivo, kako lahko dan, kljub temu, da je časa na pretek, mine hitro.
Ko si več dni zaporedoma doma, že misliš, da se ti bo zmešalo. Potem pa ugotoviš, da te prav ta vsakodnevna rutina, lahko bi se reklo, “osvobaja”.
Tako je bilo včasih s treningi, vsak dan, dvakrat na dan. Pa vseeno, ker si vedel, da je to edino kar moraš oz. želiš početi, je to tisto, kar te osvobaja, te dela srečnega in te zadovoljuje. Prav ta vsakodnevna rutina. Joj, sej ne vem, če me razumete.
Da malo bolj razložim. Čas, ki ga preživljamo v izolaciji, pomeni, da ne smeš nikamor, da se ne smeš z nikomer dobiti oz. srečati, da si moraš splanirati dan na svoje kvadratne metre stanovanja in si s “cimri” ustvariti kar se da dobro počutje.
In to je to. Ni možnosti izbire, ali grem sem ali tja ali pa nikamor. Ni možnosti odločitve, ali se dobim s tem ali onim. Ni druge možnosti kot ostati doma in biti doma.
In tako je bilo podobno v času, ko sem še aktivno plesala. Ni bilo možnosti izbire. Kar se je moralo – se je moralo. Trening je bil nekaj obveznega, nujnega in vsakdanjega. Brez tega več ni šlo. In v tem postaneš nekako svoboden, saj veš, da drugega ne obstaja. Saj pravijo, že za male otroke, da rutina otroka navaja na red in disciplino, daje mu občutek varnosti, zbranosti in ga pomirja.
In tako si je dan rutinsko sledil in sledili so si tudi dnevi in kmalu, prav hitro, je bilo vsega konec.
Vse, kar sem hotela povedat je, da je ta naša izolacija prinesla en kup lepih stvari, en kup dobrih fotk s telefonom, cel kup dobrega kuhanja, ki ga naš koronski nos ni zavohal in cel kup večerov pod odejo. Predvsem pa ponovno zavedanje, da rutina ni nekaj slabega.
Me je pa ta čas spomnil tudi na moje plesne dni, ko je vsak dan potekal enako, pa vseeno je bil vsak dan samosvoj, namenjen napredku in vsestranskemu izoblikovanju samega sebe.
Dandanes me poleg plesa vsak dan izpopolnjuje moj sin, z njim rastem, se učim, premikam svoje meje in zanj premikam gore. In ne glede na to, da sem trenutno na trenutke resnično utrujena, se “brcnem v rit”, kot to stori vsaka mama in sem tam zanj.
Ta najin čas mi ogromno pomeni. Delava stvari, za katere nama v vsakodnevnem hitenju, vse prevečkrat (žal) zmanjka časa. Riševa, se stiskava pod odejo, igrava vloge, berem mu pravljice oziroma veliko več pravljic, … in to polni moje srce, veča mojo energijo in s tem hitreje ter bolje premagujem bolezen.
Zato moj nasvet za vse »izolirance«: Izkoristite ta čas, če se le ne počutite preslabo, da uživate v vsakem trenutku preproste sreče. Ta pomeni največ, ta nas izpopolnjuje in nas ohranja zdrave… in prav ta nam pomaga, da hitro ozdravimo.