»Kot ste omenila, da vam napišemo vtise o današnji plesni delavnici, lahko na kratko povzamem, da je bilo super, nad pričakovanji!

V bistvu ne bi nič odvzela, niti dodala. Mislim, da smo naredili oz  se naučili v teh dveh urah maksimalno, kar smo lahko, vsaj zase lahko tako rečem. Mogoče bo naslednjič malo lažje, danes je bilo zame prvič, da sem bila v stiku s profesionalnim plesalcem in bo tako ta prvi “stresni” moment že mimo:).

Jure je odlično in profesionalno izvedel delavnico in lahko si samo želimo, da bo lahko še večkrat!

Zanimivo je na tak način spoznavati različne plese, vsaj na kratko, za prvi občutek. Se že veselim naslednje!☺

Do naslednjič tako lep pozdrav in čestitke vsem za organizacijo in izvedbo delavnice!«

Nedavno pa smo gostili tudi ženski krog pod okriljem facilitatorke matrescence in telesne terapevtke Irene Jamšek Halas, ki je v sodelovanju z našo Ano (Mesec) pripravila glasbeno gibalno delavnico Vrnitev domov – samoraziskovanje skozi sproščanje medenice in srca ter njuno povezovanje, ki bo morda prerasla tudi v redna srečanja.

Kako z Damirjem sploh izbirata tekme, na katere bosta šla? Ali so odločitve glede na koronske ukrepe ali kaj gledata, računata?
Z Damirjem izbirava tekme predvsem glede na najine preostale obveznosti, tu je treba upoštevati zlasti Damirjeve tekme in seveda dostopnost krajev tekmovanj.

Nedvomno si ‘trendseterka’ tega plesnega stila pri nas. Počasi se daleč pripleše, kajne? Kako nagovoriti k večjemu število plešočih ‘amaterjev’?
Ja, včasih gre tudi kar hitro, predvsem prvih tekem v najnižji bronze kategoriji se lahko udeleži vsaka kolikor toliko zavzeta plesalka (ali plesalec) že po nekaj mesecih, za napredek pa je seveda potrebnega toliko veselja, da človek pač vztraja na tej poti. Predvsem je treba razbiti največji mit, da je potrebno predznanje in da se tako dobri plesalci ne bodo ukvarjali z nami, ravno nasprotno, tudi njim je velik izziv amaterja pripeljati do zadovoljstva v plesu. No, potem te pa navadno tako zagrabi, da ne moreš nehati. V naši šoli imamo že kar nekaj takih primerov.

Verjamemo, da si ravno sedaj mislite, da s profesionalnim plesalcem pa res ne morete plesati, saj ne bi radi plesali profesionalno, zgolj za sprostitev, užitek, pa še baje rekreacija pomaga pri manjšanju celulita. No, manj celulita vam žal ne moremo obljubiti (ker je v večini zanj tako ali tako odgovorna genetika), lahko pa vam zagotovimo, da bomo ustvarili izredno prijetno okolje, s prvovrstnimi plesalci in trenerji, kjer boste imeli priložnost razvijati in kultivirati najboljšo različico sebe. Vsi naši trenerji, uživajo v poučevanju plesa in so nadvse navdušeni tudi nad delom s popolnimi začetniki, ni vas potrebno biti sram ali strah lahko vam zagotovimo, da nihče ben ne grize. 😉 

Da malo bolj razložim. Čas, ki ga preživljamo v izolaciji, pomeni, da ne smeš nikamor, da se ne smeš z nikomer dobiti oz. srečati, da si moraš splanirati dan na svoje kvadratne metre stanovanja in si s “cimri” ustvariti kar se da dobro počutje.
In to je to. Ni možnosti izbire, ali grem sem ali tja ali pa nikamor. Ni možnosti odločitve, ali se dobim s tem ali onim. Ni druge možnosti kot ostati doma in biti doma.
In tako je bilo podobno v času, ko sem še aktivno plesala. Ni bilo možnosti izbire. Kar se je moralo – se je moralo. Trening je bil nekaj obveznega, nujnega in vsakdanjega. Brez tega več ni šlo. In v tem postaneš nekako svoboden, saj veš, da drugega ne obstaja. Saj pravijo, že za male otroke, da rutina otroka navaja na red in disciplino, daje mu občutek varnosti, zbranosti in ga pomirja.

In tako si je dan rutinsko sledil in sledili so si tudi dnevi in kmalu, prav hitro, je bilo vsega konec.
Vse, kar sem hotela povedat je, da je ta naša izolacija prinesla en kup lepih stvari, en kup dobrih fotk s telefonom, cel kup dobrega kuhanja, ki ga naš koronski nos ni zavohal in cel kup večerov pod odejo. Predvsem pa ponovno zavedanje, da rutina ni nekaj slabega.

Na tekmi sta nama sicer v kategoriji amaterji standard delala družbo tudi Matej Pritekelj in Jasna Potočar ter v močnejši konkurenci zasedla odlično drugo mesto. Sicer pa so bili organizatorji čisto do zadnjega na robu izpeljave tekme, saj so se razmere v Avstriji iz dneva v dan zaostrovale in smo temu primerno tudi ves čas dobivali nova obvestila. No, končno so le nekako izpeljali tekmo ob pogoju prebolelosti/cepljenosti ob hkratnem PCR-testu zadnjih 48 ur, ki pa je bil brezplačno tudi na voljo v hotelu. Sicer so dan po tekmi (v ponedeljek) objavili popolni ‘lockdown’, tako da so tekmo spremljale celodnevne demonstracije v neposredni bližini hotela, a kljub temu smo veseli, da smo si lahko privoščili vsaj malo nekdanje normalnosti. (je za naš portal komentirala tekmo v kategoriji ProAm na Dunaju plesalka Tadeja Erzin Potočnik, ki je z Damirjem Halužanom zmagala v vseh kategorijah Gold Star. Tadeja in Damir sta, skupaj z Majo Geršak, tudi ustanovitelja Proam Studia 369, kjer lahko zaplešete vsi, ki imate željo po odlični plesni rekreaciji.)

Ekipa, ki bo poučevala oz. plesala, združuje vso smetano slovenskega profesionalnega tekmovalnega plesa na področju latina in standarda. Kako ste zbrali ekipo?
Naše vodilo je bilo, da je edino merilo strokovnost, tako plesna kot tudi pedagoška, ter smisel za timsko delo in na podlagi tega smo opravili razgovore in prav vsi so bili navdušeni nad zamislijo.

Večina jih ima kar precej prakse s plesanjem v paru, ki ga sestavlja profesionalec in amater. Kako se bodo slovenski zainteresirani odločili za ta korak in opravili s predsodki? V tujini je to že praksa od nekdaj, prednjačita Vzhod in Amerika, kajne?
V tujini praksa plesanja ProAm skokovito narašča, saj so ga v zadnjih nekaj letih uvrstili celo na tradiciji zapisano tekmovanje v Blackpoolu, kjer je v samo dveh letih doživel neverjeten razcvet. Vendar ima tudi plesanje ProAm na različnih delih sveta svoje zakonitosti: na Vzhodu, kjer je izredno priljubljeno, plešejo v prvi vrsti družabno, ob popoldanskem čaju ali banketni večerji pokažejo svoje naučeno znanje kar tako ob preplesavanju ali morda odplešejo kakšen šov.

Ameriški sistem je podrejen nepreglednim množicam: tekmujejo lahko tudi vsak teden, zbirajo točke in se skozi to počasi uvrščajo v višje kategorije. Rusko plesanje je kot vsak šport pri njih izrazito ostro tekmovalno. Vse je usmerjeno h končni morebitni zmagi. Po Evropi je situacija različna: Italijani zelo radi plešejo precej družabno, vendar tudi tekmujejo, Nemci pa se po drugi strani težko odločijo za tovrstne javne nastope. In tako je bilo seveda ta način plesanja potrebno skrbno prilagoditi Sloveniji: prepričana sem, da se bodo ravno iz tega razloga slovenski zainteresirani z veseljem odločili za sodelovanje, saj jim ponujamo deset unikatnih programov, kjer prav gotovo lahko vsakdo najde nekaj zase in morda sčasoma preide na drug, zahtevnejši program.

Predvidevam, da je več interesa med ženskami kot moškimi med amaterji, ali se motim?
Zaenkrat žal res, vendar že imamo tudi povpraševanja s strani moških amaterjev.

Koliko pa se način učenja razlikuje od tistega klasičnega, ko tekmuje profesionalni par?
Predvsem je najpomembnejša razlika v tem, da je moj soplesalec tudi moj trener in seveda odličen plesalec. To pomeni, da se naučim pravilnih korakov in gibanja ob glasbi veliko hitreje in s tem tudi hitreje lahko začnem uživati v plesu. Ker me počasi tudi dobro spozna, lahko temu prilagodi tempo napredka in motivacijo, kar je izredno pomembno za vztrajanje pri tej obliki gibanja. Veselje in užitek pa ostaneta tudi v dneh, ko je napredek iz kateregakoli razloga počasnejši, saj v takih dneh lahko ostane le radost ob preplesovanju z odličnim plesalcem.